Tri dni za idejo,
pet mesecev za prototip,
sedem let za proizvodnjo
Dolgo časa sem iskal stojalo za svojo akustično kitaro. Ker na trgu nisem našel takšnega, ki bi bilo ne le uporabno, ampak tudi lepo, sem se izdelave lotil kar sam. Med oblikovanjem prvega modela me je naenkrat kot strela iz jasnega prešinila misel:
“To stojalo bo tudi za druge ljudi.”
Takrat še nisem vedel, kaj naj bi ta misel pomenila, a njena moč me nikoli ni zapustila. Niti najmanj nisem slutil, da me bo oblikovanje vodilo na dolgo pot, med zanimive ljudi, na različne konce sveta; od slovenskega mojstra oblikovanja Oskarja Kogoja, do velikega izumitelja Petra Florjančiča in vse do Amerike v eno največjih kitarskih firm na svetu.
Prototip stojala za kitaro sem v celoti izdelal sam. Zaklop na medeninastih palicah sem izpilil s pilo, krivulje upognil s kleščami in nanje šiv za šivom našil usnje. Ker o šivanju usnja nisem vedel kaj dosti, sem veliko raziskoval in poizkušal. Hotel sem, da se šivi na krivuljah stojala v enakomernih presledkih pahljačasto razpirajo. Za vsak šiv je bila potrebna velika koncentracija, saj je ena napaka pomenila, da je rob tankega usnja ob močnem zategovanju sukanca počil. Šiv za šivom sem tako prvo stojalo šival celih dvanajst ur.
Ko je bil prototip končan, sem ga predstavil na takratnem sejmu Ambient Ljubljana in zanj prejel nagrado “Dobra ideja”. Splošen odziv publike je bil izjemno pozitiven, zato sem se takoj lotil organizacije proizvodnje, ki bi omogočila serijsko izdelavo. V času razstave je bilo zelo pomembno tudi naključno srečanje z mlado čelistko, saj me je navdihnilo k temu, da oblikujem stojalo za violončelo.Kmalu sem ugotovil, da je ogromna razlika med unikatnim izdelkom in izdelkom za serijsko proizvodnjo.
Proces serijske izdelave zahteva namreč drugačna tehnološka znanja, iznajdljivost in predvsem neomajno vztrajnost.
Obrtniki, s katerimi sem sodeloval, so ob meni potrebovali veliko mero potrpežljivosti, sprejemanja nenehnih sprememb in prilagoditev. Moja naloga je bila, da skupaj z njimi odkrivam skrite možnosti in tehnološki proces, ki ne bi iznakazil lepote, ki jo je izžareval prototip.
Na začetku so me obrtniki povečini začudeno gledali in me en za drugim odslovili. Prvi kovinostrugar mi je ob ogledu prototipa z dvignjeno brado rekel: “Te stvari se ne da izdelati tako, kot si si jo zamislil. Veš, ljudje si ponavadi nekaj zamislijo, a realnost je drugačna od sanj.” Drugi me je po nekaj srečanjih pospremil z besedami: “Izdelave se ne lotim, tudi če mi za eno stojalo daš tisoč evrov.” Pri tretjem sem se obrnil kar sam, saj sem po ogledu njegove delavnice vedel, da nalogi ne bo kos. Želel sem namreč brezkompromisen in celovit pristop, ki pa ga je lahko ponudil le redkokdo. Težava je bila predvsem v rezkanju unikatnega zaklopnega sistema, v krivljenju kompleksno upognjenih jeklenih palic ter preciznem šivanju usnja. Da bi bilo stojalo funkcionalno, celota pa bi ohranila želeno kvaliteto, so morali biti vsi deli med seboj natančno določeni in izvedeni skladno. Po bridkih odslovitvah in več ovinkih sem naletel na starega mojstra, ki je razumel, kaj pomeni kvaliteta. Bil je prvi kovinostrugar, ki mu ni bilo potrebno posebej razlagati o lepoti, saj me je že ob mojem prvem predlogu modro opomnil: ”Ne, po tej poti ne bova šla, saj izdelek ne bo več tako lep.”
Ni veliko obrtnikov tehnologov, ki zmorejo čutiti in razumeti lepoto. Umetnost je namreč nepredvidljiva, veliko obrtnikov pa ob tehnološkem procesu ne vzdrži umetniškega raziskovanja.
Ko sem končno srečal šiviljo, ki bi lahko bila kos nalogi, sem ji pokazal svoj prototip. Nad mojo natančnostjo je bila zelo presenečena. Predlagala in pokazala mi je, kako šivanje poenostaviti. Nekajkrat sem stojalo, ki ga je zašila, zavrnil, dokler nisem bil popolnoma zadovoljen s celoto. Po vsakem neuspelem poskusu sem doma iskal nove načine šivanja, ki bi usnje ohranili lepo in gladko. Šivanje je namreč zahtevalo posebne prijeme, da se ob lokih stojala niso ustvarjale gube. Proces šivanja sva tako uspela skrajšati iz dvanajstih ur na tri. Bilo je po dolgih dveh letih nenehnih sprememb, ko me je šivilja pogledala v oči in rekla, da tako vztrajnega mladeniča še ni srečala. Jaz sem ji odvrnil, da tako vztrajne šivilje tudi ne.
Še preden sem se dodobra zavedal, sem se spustil ne le na pot izdelave prototipa in produkcije, temveč tudi trženja. O svetu oblikovanja sem vedel veliko, o trženju nič. Slišal sem le, kdo je v tem mojster. Po zanimivem naključju mi je uspelo dobiti telefonsko številko od Petra Florjančiča, velikega slovenskega izumitelja, ki je med drugim patentiral tudi razpršilec za parfum, plastično zadrgo in sedaj že pozabljen okvirček za diapozitive. Znano je, da je Peter svoje patente ne le prodajal, ampak tudi serijsko izdeloval. Ko sem ga klical, je bil še živ. Štel je 99 let. Zelo slabo je videl in težko govoril, zato ga po telefonu kaj dosti nisem razumel, me je pa najin kratek pogovor takrat navezal na njegovo zelo pomembno misel o trženju, ki pravi, da je potrebno izdelek sprva razviti do popolnosti, zatem pa ga samo molče položiti pred investitorja.
Izdelek mora o svoji kvaliteti govoriti sam: potrebno ga je najprej začutiti, šele nato o njem razmišljati!
K čutenju materialnosti me je vzpodbujal tudi veliki oblikovalec Oskar Kogoj. Srečal sem ga nekaj let pred tem, ko sem se na pomagistrskem potovanju po Italiji mimogrede ustavil pred njegovo galerijo v Mirnu. Pred pročeljem hiše je ravno sekal tiso in si spravljal les za oblikovanje. Razvila sva dolg in navdihujoč pogovor, za tem pa ostala v kontaktu in izmenjala več dragocenih telefonskih pogovorov, pisem in srečanj. Ob neki priliki mi je rekel: “Talent je izjemno pomemben! Brez talenta ne gre. Na olimpijske igre te ne morem poslati, če ne znaš skočiti!” Tako sem z njim delil različne stopnje oblikovanja, diskusije in kritike pa so bile zame večkrat vir navdiha in motivacija k iskanju izboljšav. Spominjam se, kako je kritiziral moj prvoten logotip in mi govoril, da mora biti geometrično pravilen in izmerljiv. Starega sem tako zavrgel in na škatli stojala uporabil kar svoj podpis.
Ko sem končno uspel izpeljati vse stopnje izdelave, sem začel pošiljati ponudna pisma z željo po proizvodnji in prodaji. Iz različnih koncev sveta sem dobival na ducate zavrnitev. Po zanimivem naključju mi je le uspelo navezati stik s podjetjem, ki je v mojem stojalu videlo potencial. Pot me je vodila v Ameriko, od koder je prišlo povabilo ene največjih kitarskih firm na svetu – Martin guitar. Martin že skoraj dve stoletji izdeluje subtilno izdelane mojstrovine – akustične kitare, ki jih igrajo znani glasbeniki, od Erica Claptona, Johnnya Casha do Johna Mayerja. Tam so me zavoljo ohranitve kvalitete mojega stojala spodbudili k lastni prodaji. To je bil pomemben prelomni trenutek, saj sem se po srečanju podal v prodajo stojal v svojem ateljeju. Stojala Harmony za kitare kot tudi za violončela so kmalu odpotovala v države širom po svetu – od Nemčije, Anglije, Francije, vse do ZDA in Avstralije. Dolgotrajen proces od ideje do prodaje se je s tem zaključil.
Razvoj ideje je trajal tri dni, izdelava prototipa pet mesecev, izpeljava proizvodnje pa sedem let.
Kvaliteto stojala Harmony in dolgotrajen trud je prepoznala tudi 43-članska mednarodna žirija enega največjih oblikovalskih tekmovanj na svetu, imenovanega tudi “oskarji oblikovanja”. Stojalo za violončelo je prejelo prestižno nagrado rdeča pika – Red Dot Award: Product Design 2023. Moja začetna misel izpred sedmih let, ki se je glasila: “To stojalo bo tudi za druge ljudi,” je tako dobila širši pomen. Bistvo stojala Harmony namreč ni samo v njegovi uporabni predmetnosti, ampak predvsem v tem, kar očem ni vidno, je pa ob njegovem stiku občuteno.
Dobro oblikovanje nudi funkcionalnost. Izjemno oblikovanje navdihuje. Njegov skriti namen je, da v človeku vzbuja občutke lepote in harmonije. Današnji svet namreč premore veliko misli, a premalo čutenja. Premore mnogo stvari, a premalo lepote. Lepota pa ni nekaj zunanjega, ampak prihaja od znotraj, od človeka samega. Materialni svet je lahko kot nekakšen smerokaz, ki kaže pot k sebi.
Ko ozremo lepoto in harmonijo v zunanjem svetu, jo namreč vedno ozremo tudi v nas samih.