Nazaj k novi arhitekturi

Arhitektura, kot umetnost grajenja in prebivanja, ni namenjena zgolj temu, da s svojo uporabnostjo zadovoljuje naše primarne (fizične) potrebe, temveč služi tudi višjim namenom. Tako kot druge pomenljive umetnosti arhitektura bogati življenje človeka in poživlja njegovega duha.

Center humanosti je oblikovan kot spiralna pot, ki je sestavljena iz več nivojev. Njegov notranji prostor – njegovo bistvo – je obdan z medsebojno povezanimi koncentričnimi obroči. Zunanji obroč sem poimenoval Pot kontemplacije (1), kjer se posameznik lahko intimneje poveže z naravo in obzorjem. Hodnik vzpona (2) je vmesni obroč in se nahaja tik za obodnim fasadnim zidom. Gre za vzpenjajočo se klančino, ki predstavlja pot na višji nivo. Notranji obroč je Svetlobni prstan (3). Ustvarja ga ukrivljena pasaža, osvetljena z rahlo svetlobo, ki pronica skozi špranjo v strešini. Od tukaj posameznik vstopa središčni avditorij Centra humanosti, ki ga uprostorja Lebdeča kupola (4).

Povezanost

Meja tvori prostor, kjer se srečajo različni elementi, kjer se notranjost prepleta z zunanjostjo. Arhitektura bo uspešna takrat, ko bo iz različnih elementov ustvarila nekakšno alkimijo – materiale stavbe, zemljo in svetlobo bo povezala v nekaj mogočnejšega.

Občutek vzajemne povezanosti z naravno krajino je zato temeljnega pomena. Zeleni grič, iz katerega se dviga stavbna masa, zraste iz izkopanin gradbene jame. Obodni zidovi so grajeni iz slojevito butane zemlje. Hiša na tak način zaživi kot rastlina – pripada zemlji in raste iz nje.

Ukrivljena fasada Centra humanosti ni statična in pasivna, temveč igra aktivno vlogo v posameznikovem doživljanju naravne krajine. Zunanji stopnišči, ki z vsake strani pročelja vodita na Pot kontemplacije, sta povabilo na razsežno potovanje okrog horizonta.

Pot kontemplacije

Pogosto sem se sprehajal okrog jezera, ki ga je na eni strani obdajal stari gozd. Nekega dne sem prvič opazil, kar je bilo tam vedno prisotno, vendar se je vse do takrat izmikalo moji zaznavi. Jezero je imelo sončno in senčno stran. Uzrl sem, kako uglašena je bila pobrežna vegetacija že z rahlimi spremembami v svetlobi. Od takrat naprej so mi sprehodi okrog jezera ponujali ne le drugačno doživljanje, temveč tudi priložnost, da se zavestno povezujem z njegovimi različnimi atmosferami.

Pot kontemplacije obiskovalcu ponuja podobno priložnost. Pestra vegetacija vrta, ki obdaja arhitekturo, skozi različne letne čase vzbuja raznovrstne, venomer spreminjajoče se atmosfere. Zunanja struktura fasade z napuščem tvori upognjen okvir, skozi katerega se razodeva narava. Ustvarja se možnost za intimno povezavo med človekom in horizontom. Z zavetjem, ki ga oblikujeta strešni napušč in zid v ozadju, ustvarja Center humanosti različne prostore za zunanjo kontemplacijo.

Hodnik vzpona

Zunanja Pot kontemplacije obiskovalcu ponuja mnoštvo različnih doživetij, medtem ko je Hodnik vzpona namenjen svojevrstnemu doživetju: povzdigu iz teme v svetlobo.

Izkustvo vzpenjanja se začne na nivoju tal, kjer je obiskovalec obdan z visokim prostorom in temnimi sencami. Temó prebadajo točkovne luči – “svetlobne kaplje”, ki zbirajo zunanjo naravno svetlobo in jo v zgoščenem snopu usmerjajo v notranjost. Narejene so iz polnega stekla in ob pogledu proti stropu spominjajo na tiste svetlikajoče se kapljice, ki po dežju visijo s konic drevesnih listov.

Ob hoji po klančini se strop niža, prostor pa počasi postaja vse bolj zaprt, intimen in osvetljen. Ob zaključku hodnika in na poti navkreber je obiskovalec obrnjen v nasprotni smeri od začetka vzpona. Rad pomislim, da gre za nekakšno arhitekturno refleksijo posameznikovega samospoznavnega procesa. Na vrhu vzpona obiskovalca vabi vstop v Svetlobni prstan.

Svetlobni prstan

V otroštvu sem rad gradil hiške. Vse so odražale to, kar velja za arhetip arhitekture – močan občutek zavetja. Med zgodnjimi gradnjami se zelo živo spominjam hiške na drevesu, hiške v zemlji, hiške v visoki travi, hiške v grmovju, lesene piramidaste hiške in snežne smrekove hiške. Slednja mi je bila še posebej pri srcu. Odkril sem jo v zimskih dneh, ko je debela snežna odeja popolnoma prekrila pokrajino. Smreko je obdal svež sneg in povesil njene veje vse do tal. Skozi majhno razpoko sem lahko vstopil v zaprt stožčast prostor. Bil je topel, mehak in prežet z vonjem svežih smrekovih iglic. Notranjost je bila ovita v nežno svetlobo, ki je rahlo pronicala skozi snežno kupolo. Bilo je res čarobno! Center humanosti si prizadeva utelešati nekaj te naravne čarobnosti.

Arhitekturna vizija centralnega prostora je, da odslikuje občutek lahkotnosti. Kupola visi z roba obodnih zidov, podobno kot cvet visi s stebla rože. Naravna svetloba, ki ob tem pronica skozi krožno špranjo v strešini, ustvarja rahločutne igrive spremembe v osvetljenosti notranjega prostora. Razpršena svetloba obkroža celotno notranjost in uprostorja strešino – Lebdečo kupolo, ki lebdi nad osrednjim prostorom.

Lebdeča kupola

Blizu mi je ideja o zbliževanja raznolikih ljudi pod isto streho. Že od začetka kreativnega procesa sem bil navdihnjen k temu, da Center humanosti obdam z eno samo veliko streho, ki bi v celoti prekrivala notranjščino stavbe.

V harmoniji s spreminjajočimi se svetlobnimi atmosferami tudi notranjost služi različnim namenom. Avditorij se z vertikalnimi premiki tribun lahko spremeni v različne oblike: ravno površino, primerno za gibanje (ples ali umetniški dogodek), skledasto obliko s sedali (prostor za koncert ali predavanje) in nenazadnje obliko griča, primerno za tiho kontemplacijo. 

Priložnost

Ne dolgo je tega, ko sem v mestu obšel hišo, katere interier je bil pred nedavnim prenovljen. Presenetilo me je, da se je v notranjosti zopet vršila prenova in pričel sem se spraševati o človekovem prizadevanju: “Kam stremimo mi, sodobni ljudje?

Živimo v času, ko v revnejših območjih po svetu ljudje še vedno stremijo k zadovoljevanju svojih osnovnih potreb ter izboljšanju materialnih dobrin, medtem ko je zahodna civilizacija svoje osnovne potrebe izpopolnila že v dobršni meri. Kot družba smo postavljeni pred izziv: kako živeti v svetu, kjer je vsega dovolj? Vemo, da lahko zunanje okolje vedno izboljšujemo, pa vendar je nesmotrno, če se ob tem ne vprašamo: “Kakšna je vizija, h kateri smo namenjeni?